Grad Turjak je eden najprepoznavnejših gradov na Slovenskem. V pisnih virih je prvič omenjen leta 1220, njegovi začetki pa po raziskavah segajo že v 11. stoletje. Njegova lega je bila strateško pomembna, saj je stal ob srednjeveški trgovski poti, ki je Ljubljansko kotlino povezovala z Loško dolino in dolino reke Kolpe. Pod današnjim gradom so še vidne ruševine spodnjega gradu, ki pričajo o nekdanjem obsegu grajskega kompleksa. Zgodovina Turjaka je tesno povezana z Auerspergi oziroma Turjaškimi, katerih ime je grad zaznamovalo od srednjega veka do 20. stoletja.
Turjaški so sodili med najvplivnejše plemiške rodbine na Kranjskem, njihov pomen pa je presegal meje današnje Slovenije. Člani rodbine so opravljali pomembne vojaške, politične in diplomatske službe ter sodelovali pri oblikovanju kulturnega in družbenega življenja. Posebej so se uveljavili v bojih proti Osmanskemu cesarstvu. Med najbolj znanimi sta Herbert Turjaški, kranjski deželni glavar, ki je leta 1575 padel pri Budačkem, in Andrej Turjaški, ki je leta 1593 pomembno prispeval k zmagi v bitki pri Sisku. Njune zgodbe razkrivajo vlogo Turjaških pri obrambi širšega srednjeevropskega prostora.
Pomembno prelomnico v stavbnem razvoju gradu je pomenil močan potres leta 1511. Po njem je Trojan Turjaški grad obnovil in ga preoblikoval v mogočno renesančno utrdbo, prilagojeno obrambi pred turškimi napadi. Njegovo prepoznavno podobo zaznamujejo velika okrogla bastija, masivni zidovi in obrambni hodniki. Grad je tako združeval dve vlogi: bil je varno plemiško bivališče in utrdba. V naslednjih stoletjih so njegovo notranjost postopoma prilagajali udobnejšemu bivanju in reprezentančnim potrebam rodbine. Po povzdigu Auerspergov v grofovski stan leta 1630 so sledile nove prezidave, ureditev bivalnih prostorov in gradnja večje grajske kapele.
Turjak ima pomembno mesto tudi v zgodovini slovenske reformacije. Turjaški so podpirali protestantsko gibanje ter nudili zavetje Primožu Trubarju in Juriju Dalmatinu, osrednjima osebnostma razvoja slovenskega knjižnega jezika. Povezanost gradu z reformacijo zato predstavlja pomemben del njegove kulturne dediščine. V slovenski literarni spomin pa ga je zapisal France Prešeren z balado Turjaška Rozamunda, ki je grajsko okolje povezala s pripovedjo o ljubezni, ponosu in usodni izbiri.
Eno najtežjih poglavij grajske zgodovine je bilo leto 1943. Med drugo svetovno vojno je bil grad v bojih močno poškodovan, velik del njegove opreme pa uničen. Auerspergi so ga zapustili, s čimer se je končalo večstoletno obdobje njihovega bivanja na Turjaku. Po vojni je bil grad nacionaliziran in je prešel v državno last. Sledila so desetletja postopnega obnavljanja in prizadevanj za ohranitev njegove stavbne dediščine. Pomemben del obnovitvenih del je bil izveden med letoma 2002 in 2006.
Obsežna prenova, zaključena leta 2026, je zajela grajske prostore, dvorišče, park in spremljajoče objekte ter izboljšala energetsko učinkovitost stavbe. Grad je 27. avgusta 2026 ponovno odprl vrata obiskovalcem. Njegovo zgodbo danes približuje stalna razstava, ki skozi zgodovino Turjaških predstavlja tudi širšo slovensko zgodovino, od srednjeveških začetkov do odhoda rodbine leta 1943. Prenovljeni prostori omogočajo povezovanje dediščine s kulturnimi, izobraževalnimi in turističnimi vsebinami.
Z oktobrom 2026 je Grad Turjak v uporabo prevzel JGZ Brdo. S tem se začenja novo poglavje njegove zgodovine, namenjeno redni dostopnosti, vodenim ogledom, gostinski ponudbi, porokam in drugim dogodkom. Grad tako znova postaja prostor srečevanja in doživetij, kjer se ohranjanje kulturne dediščine povezuje z življenjem lokalnega okolja in obiskovalcev.
