Zgodovina Gradu Strmol

Grad Strmol (Stermol) leži v strmali na prisojni sončni legi pod 675 m visokim Dvorjanskim hribom Z od vasi Dvorje pri Cerkljah na Gorenjskem. Od Brda je oddaljen prb. 10 km.

Je eden najstarejših in najbolje ohranjenih gradov v SLO; ohranil je avtentičnost zgodovinskega in stilnega izročila.

Dvor (Stermol) je posredno omenjen leta 1287, istočasno s strmolskimi vitezi. V pismih mekinjskega in velesovskega samostana se kot prvi lastnik omenja Veriand Strmolski.

Vitezi Strmolski so na gradu gospodovali do leta 1478 (1324 je omenjen vitez Friderik de Ztermol, 1384 Jakob in sin Askvin s Strmola, 1386 Friderik Strmolski, 1412 Jakob pl. Stermoler, 1447 pa Ivan Strmolski).

Od leta 1436, ko so jim ga dali Celjani v fevd, do začetka 16.stol. je rodbina imela tudi stolp Strmol v Rogatcu na Štajerskem.

Leta 1444 sta dobila Strmol v deželnoknežji fevd Jakob in Jurij Polcz.

Cesar Friderik III. Habsburški je podelil 20. septembra 1479 Strmol v fevd Juriju Rainu. Raini so bili kot večina takratnega kranjskega meščanstva in plemstva vneti protestanti in podporniki Primoža Trubarja (Trubar je krstil Franca Raina). Dvor so preuredili v trden grad, ki je uspešno kljuboval turškim vpadom, kmečkim uporom in drugim nevarnostim. Obdali so ga z visokim obzidjem, ki so ga še dodatno utrjevali 4 kvadratni stolpi. Raini so ostali lastniki gospostva vse do leta 1634, ko je Jakob Jurij pl. Rain prodal gospostvo Francu Krištofu pl. Schwabu.

Leta 1643 je grad Strmol za 13.750 goldinarjev kupil baron Konrad Ruessenstein, za takratni čas zelo svobodomiseln človek. Ruessenstein je prvotni, z obzidjem in 4 stolpi obdan grad preuredil. Grad, ki je dotlej služil kot napol utrjena vojaška postojanka, je bil z dozidavo stanovanjskih prostorov usposobljen za bivanje, polepšana pa je bila tudi njegova okolica, in sicer z drevoredom in 4 ribniki. Po smrti barona Ruessensteina in njegove soproge je grad podedoval sin Henrik Konrad. Pri raziskovanju grajske okolice je naletel na manjše žile zlata, ki pa mu niso prinesle želenega bogastva. V 18.stol. so na obrobju kotline pri Strmolu in Velesovem odkrili in nekaj časa celo kopali tudi železovo rudo. Kasnejše raziskave so sicer potrdile, da je hribovje nad gradom bogato z minerali in rudami, vendar jih je bilo za smotrno izkoriščanje premalo.

V začetku 18.stol. je do strmolske gospoščine na še docela nepojasnjen način prišel Lovrenc Prah, kmečki sin, kasneje pisar in nato knjigovodja, podprejemnik deželnih stanov s poplemenitenim naslovom pl. Wolwitz.

Leta 1702 je Wolwitz prišel do Ruessensteinove zadolžnice za 1.000 goldinarjev in si prilastil Strmol. Po smrti Lovrenca Danijela pl. Wolwitza 1752 je morala njegova vdova Suzana Felicita roj. Schmidhofen plačati dedičem barona H.K. Ruessensteina za gospostvo Strmol skoraj 21.000 goldinarjev, ker je izgubila pravdo, ki jo je leta 1704 sprožil baron H.K. Ruessenstein proti Lovrencu pl. Wolwitzu in ki se je vlekla celih 48 let.

Po njeni smrti leta 1768 so njeni dediči prodali Strmol baronu Michelangelu Zoisu. Zois, v tistem času že tudi lastnik Brda, je grad kupil z enim samim namenom – da bi v njegovi okolici izkopaval zlato.

Ker tu želenega zlata ni našel, je grad že naslednje leto, leta 1769 za 19.000 goldinarjev prodal Francu Ksavru Dietrichu.

Leta 1843 so Dietrichovi dediči grad prodali na javni dražbi. Za 23.000 goldinarjev ga je kupil njihov nečak Alojz Urbančič.

Leta 1899 je Strmol od dr. Edvarda Urbančiča kupil gimnazijski profesor Jožef Jenko, posestnik v Gradu pri Cerkljah.

Od 1910-1935 je bila njegov lastnik rodbina Fuchs, nato pa do konca 2.sv.v. industrialec Rado Hribar iz Ljubljane.

Rado Hribar je bil eden najpremožnejših in vplivnih Slovencev med obema vojnama. Bil je prvi zasebni lastnik letala in solastnik tovarne bombonov Šumi, predsednik ljubljanskega avtokluba, aerokluba in Mestne hranilnice ljubljanske, bil je mecen več umetnikom, ukvarjal se je z nepremičninarstvom. Ksenija je bila nenavadna ženska, razgledana, avanturistka, svetovljanka, govorila je več tujih jezikov, rada je imela živali, bila je preprosta, do vseh ljubezniva, zelo družabna in gostoljubna. Z krokodilčkom, ki ag je imela za hišnega ljubljenčka se je sprehajala po ljubljanskem Tivoliju in ga vozila na sprehod na vrvici. Z njim se je dala tudi portretirati.  Zakonca Hribar sta bila oba velika poznavalca umetnosti, oba pilota. Na gradu sta gostila številne ugledne člane evropske in slovenske družbe. Žal sta na njem uživala le nekaj let, januarja 1944 so ju likvidirali pripadniki varnostno-obveščevalne službe.  

Po 2.sv.v. Strmol preide v družbeno last in kasneje postane eden od protokolarnih objektov RS.

GRAJSKI PARK

Podatki o ureditvi okolice gradu konec 17. stoletja so zelo skromni. Verjetno se je na pobočju pod gradom razprostiral sadovnjak, na ravnini pod njim pa so bili štirje ribniki oziroma bajerji, ki so se napajali iz studenca, ki je imel izvir nedaleč od gradu. Do tja je vodila sprehajalna pot z drevoredom in s klopmi za posedanje. Od nekdanjih ribnikov se je ohranil le eden. Od tedaj se zasnova ureditve okolice ni bistveno spreminjala.

Današnjo zasnovo oblikuje dostopna pot, ki se v rahlem loku vzpne po pobočju na pravokotno dvorišče, obdano z zidom za gradom. Na zidu stojijo vrtne plastike puttov (dečkov, ki v rokah držijo razne predmete, živali in pridelke) ter ženskih figuric neznanega kiparja, ki so nekdaj krasile baročni vrt graščine Zalog (Wartenberg) in so jih v šestdesetih letih skupaj s plastikama atlantov z vzhodnega stopnišča graščine prenesli na to mesto. Na nasprotni strani dvorišča se pot zopet spušča do priključka na bližnjo cesto. Med dostopnima potema je svobodno oblikovan park z elementi krajinskega sloga z oblikovanim jezerom in neavtohtonimi vrstami dreves.